Who cast that first fateful tomato that started the La Tomatina revolution? The reality is no one knows. Maybe it was an anti-Franco rebellion, or a carnival that got out of hand. According to the most popular version of the story, during the 1945 festival of Los Gigantes (a giant paper mâché puppet parade), locals were looking to stage a brawl to get some attention. They happened upon a vegetable cart nearby and started hurling ripe tomatoes. Innocent onlookers got involved until the scene escalated into a massive melee of flying fruit. The instigators had to repay the tomato vendors, but that didn't stop the recurrence of more tomato fights—and the birth of a new tradition.
Fearful of an unruly escalation, authorities enacted, relaxed, and then reinstated a series of bans in the 1950s. In 1951, locals who defied the law were imprisoned until public outcry called for their release. The most famous effrontery to the tomato bans happened in 1957 when proponents held a mock tomato funeral complete with a coffin and procession. After 1957, the local government decided to roll with the punches, set a few rules in place, and embraced the wacky tradition.
Though the tomatoes take center stage, a week of festivities lead up to the final showdown. It's a celebration of Buñol's patron saints, the Virgin Mary and St. Louis Bertrand, with street parades, music, and fireworks in joyous Spanish fashion. To build up your strength for the impending brawl, an epic paella is served on the eve of the battle, showcasing an iconic Valencian dish of rice, seafood, saffron, and olive oil.
Today, this unfettered festival has some measure of order. Organizers have gone so far as to cultivate a special variety of unpalatable tomatoes just for the annual event. Festivities kick off around 10 a.m. when participants race to grab a ham fixed atop a greasy pole. Onlookers hose the scramblers with water while singing and dancing in the streets. When the church bell strikes noon, trucks packed with tomatoes roll into town, while chants of "To-ma-te, to-ma-te!" reach a crescendo.
Then, with the firing of a water cannon, the main event begins. That's the green light for crushing and launching tomatoes in all-out attacks against fellow participants. Long distance tomato lobbers, point-blank assassins, and medium range hook shots. Whatever your technique, by the time it's over, you will look (and feel) quite different. Nearly an hour later, tomato-soaked bombers are left to play in a sea of squishy street salsa with little left resembling a tomato to be found. A second cannon shot signals the end of the battle. | Kdo je vrgel tisti prvi, usodni paradižnik, ki je začel revolucijo La Tomatina? Resnica je, da nihče ne ve. Morda je bil proti Frankovski upor, ali pa karneval, ki je ušel izpod nadzora. Po najpopularnejši različici zgodbe so med festivalom Los Gigantes (parada velikanskih papirmaše lutk) leta 1945 domačini želeli uprizoriti pretep, da bi pridobili nekaj pozornosti. Naleteli so na vagon zelenjave v bližini in začeli metati zrele paradižnike. Vmešani so bili nedolžni opazovalci, dokler prizorišče ni preraslo v bitko letečega sadja. Pobudniki so morali poplačati uličnim prodajalcem paradižnikov, vendar to ni ustavilo ponovnih bitk s paradižniki - in pri tem rojstvu nove tradicije. Boječ neukrotljivega stopnjevanja je oblast v 1950-ih uzakonila, omilila in potem ponovno uvedla niz prepovedi. V letu 1951 so domačine, ki so se uprli zakonu, zaprli, dokler javni protesti niso zahtevali njihove osvoboditve. Najbolj znana predrznost proti prepovedim se je zgodila 1957, ko so zagovorniki imeli lažen pogreb paradižnika s krsto ter sprevodom. Po 1957 se je vlada odločila prepustiti toku, postavila nekaj pravil in sprejela čudaško tradicijo. Čeprav paradižniki prevzamejo glavno vlogo, pa teden praznovanj vodi do poslednjega obračuna. To je praznovanje Buñolskih svetnikov, Device Marije in svetega Louisa Bertranda, z uličnimi paradami, glasbo in ognjemetom v radostnem španskem slogu. Da si naberete moči za grozeč boj, je na predvečer bitke postrežena epska paella, ki razkazuje ikonsko Valenciansko jed iz riža, morskih sadežev, žafrana in olivnega olja. Dandanes ima ta neomejeni festival neko mero redu. Organizatorji so šli do te mere, da so vzredili posebno vrsto neužitnih paradižnikov, namenjenih prav temu letnemu dogodku. Praznovanja se začnejo okoli 10-ih zjutraj, ko udeleženci tekmujejo v tem kdo bo zagrabil šunko, nameščeno na vrhu spolzkega droga. Opazovalci škropijo tekmovalce z vodo, medtem ko pojejo in plešejo na ulicah. Ko cerkveni zvonec odzvoni podan, se tovornjaki polni paradižnikov pripeljejo v mesto, medtem ko skandiranja "To-ma-te, to-ma-te!" dosežejo vrhunec. Nato se z zagonom vodnega topa začne glavni dogodek. Ta je zelena luč za mečkanje in metanje paradižnikov v brezkompromisnem napadu na soudeležence. Metalci v dolgem loku, atentatorji iz neposredne bližine in metalci v loku srednje dolžine. Kakršnakoli je vaša tehnika, boste do takrat ko je konec videti (pa tudi počutili se boste) popolnoma drugačno. Skoraj uro kasneje so napadalci prepojeni s paradižnikom prepuščeni igranju v morju cmokajoče cestne salse, kjer ni več veliko podobnega paradižniku. Drugi izstrel iz topa označuje konec bitke. |